Nejveč se na riti zašpora!

“Teška jesen i išče težeša zima!” rekla je spikerica navečer na Dnevniko.

Onak ležečki fletno sem stisnol gomba i pretiral dvo kanole napre. Čelo mi se zarosilo, tlak mi je zrosel, a jana izdajnička kaplja mi se scejala polek vuha. Delal sem se kak da sam ne čul. Pomalem, poskrivečki i na strohoma sem se obrnul k ženi i videl kak se ji vu glovi kotočeki obročajo. Jen moh sem mislil da jif čujem kak škriplejo i cvilijo, al sam se unda zmislil da to na kredenco puckina hrčica kotoča tira.

“Teška jesen i išče težiša zima…” žena je potihoma prešepetala.

“Jezoš i Marijica i si nebeski sveci bodite nam na pomoč!” zajofkal sem stiha vu sebi.

“Med i mleko tečejo sam pre čmeloro i krovaro, a mi smo nej nit krovar nit čmelor.” rekla je žena odrešito drugi den za obedom.

I mamica i pucka i jo ostoli smo kak zamržjeni z žlicom juhe pod brodom i z nosima vu tajero. Nišče je ne vupal juho niti posrknuti, a kamoli gori poglednoti. Sam je mamica fletno rezanca  pogotnula kaj se ji je za brodo zakeljil.

“Tre bo na remeno novo ljukjo zvrtati!”

“Mamica, vi nejdete več k meši, predrogo nas to dojde! Od denes mešo poslušate na tranzistoro!”

“Ali to je sam deset kuni za vu ime Božje!” protesterala je mamica srdito.

“I još trdesti kuni potli meše za kovico i krotkoga pre Đurđi v bufeto!” poenterala je žena, a meni je smeh vušel.

Mamico kak da je mraz poporiv, al se fletno znašla: “To je za dezinfekcijo protif korone! Čula si da je Capak rekev da smo mi ‘ranjiva skupina’ !”

“Bi se unda kak i drugi storci išli cepit, če ste stroho korone!” reče žena.

“Škoda cepiva za takše! Cepijo se oni tri pot saki den! V jutro pre sosedi na kovi z dve žganice, polne prinas v palnici potegnejo z demižonke i na večer, potli meše, v bufeto! Pred takšimi bi i ebola fcrkla, a de nej korona!”

“Zoto bote od ve na destanci, polek tranzistorja!” mirno reče žena i obrne lista vu fasciklino.

“Deteto tre kupiti novo toško za školo, trenerko, gače, dvoje šolce…”

“Ček, ček malo!” skočil sem od stola i zajofkal, “Pak smo toško prekloni kupili. Dobro, trenerko i gače nuca, prerosla je, al zakaj dvoje šolce?!”

“Jadne za dežđovno vreme na jesen i protuletje, a jadne za po snego.” reče žena i preseče sako respraf.

Namrgodil sem se i obrnol se k pucki, a ona m’je črez ščrbave prve zobe pokozala pol meternoga jezika.

“V soboto nas peljaš na Mađarsko!” rekla je žena, a pucka je pozelenela vu sekundi. Ve sem jo joj pokazal išče dužišega jezika.

„Kaj, pok boš mi kupila nekšo FUMA ali REOBAK trenerko, kaj bodo mi se si v razredo smejali?!” pita pucka žolosno.

„Jo si se mislim da ti bo kupila i šolce dvo broje vekše, kaj boš si v zimi mogla vu jif bojke buti ka ti bo topleše.” rekel sem kaj jo išče potkurim.

„Kaaaj, pak neboš valda?!” pitala je mala so zažorjena i vum sebe.

„Ve več da smo na opravi, zapiši da nucam nove svetešje…”

„Nikaj ti ne nucaš!”, prekinola me žena v pol reči, „Čula sem se z kumom Micom i rekla je da boš dobil so opraf od pokojnoga kuma Franceka.”

„Pak kum Franc je bil od mene dve glove nižeši i četrdeset kil težeši! Em bi ga leži preskočil nek se ž jim vu gonjko rezišel!”

„Čkomi, pak ti jo hlače v riti skup zemem!” reče mamica da s’je natakala vodo vu konto.

„I kaj če mi jif skup zemete, kaj bom jif kak bermude nosil?! I zakaj navek jo moram od mrtvoca opraf herbati. Nemam si niti kaj obleči da z pajdošima…”

„Nikam neboš z pajdošima išel!” pok me žena zaskočila, „Nema ophodi da mi drugi imamo lampo na klino! A ve da smo do lampe došli, napisala sem spisek kaj bo se črez tjeden kuhalo. Kuhali bomo hrone kaj se morejo tebi v jutro za zajtrek pretopiti predi nek na posel ideš.”

„Dobro znoš da jo pretopleno nebrem jesti! Pak bom več na poslo na šekreto presedel neg’ bom za mašinom stol. Boš ti došla mojo normo oddelati, ha? Kaj pak bom si za južino nesel? Mortik prekfčerošjega kruha i vodo z zdenca? Denem si ga mom vjutro odmakat?!”

„Se je tu zračunato. Nikši kruh nebo ostojal. Nebodo se več sosedovi pajceki od naše ščave debljali.” klimle žena levo – desno.

„Kaj pak bomo z Murijom. Kaj bo on dobil za jesti, mort pepepla z šparheta!”

„Na Mađarski bomo mu kupili dvajsti kil pesje hrone v pol cene kak prinas košta deset kil.”

„I kaj je vuti hroni? Žagovina? Je ne dosti kaj si loni dola bokca skopiti. Mortik bi nejbole bilo kaj ga sam odma k šintero otpeljam, mortik vu to ceno z jega i kolbose naprovi, tak bi duplik zašporali!” rekel sem srdito i stol se od stola.

“Nejveč se na riti zašpora!” kričala je mamica z gonjka i prignuta žmikala cojka vu konto.

Jo pak sem sam uvređeno rekel: “Po semo viđenomo unda ispoda da mi nebo tre hlače v riti skup jemati, zgledi da jo imam nejvekšo rit pre hiži!”

Goran Radiković

*********************************INTERMEZZO**********************************