Dečki pokajo čorke pak gospođe komarice najo mele male komorčeke
Doproši japica vo kuhnju i onak z vrot zapoveda
– mom mi natoči janoga gemišta! Tak sam srdit kaj mogel počiti kaj petarda!
– kaj se pripetilo? (Pita ga srčeko)
– kaj kaj! Em so to ne istine! Jo razmem da so morali one male čokolodne dopeljati k nam jer so se naši ljudi razbežali na arbajt vu stronjske zemlje. Ali, da pak ron morajo dovleči stojezer komorcof, a velijo kaj jih bo se skupaj miljon, to pak je zvun sake pameti. I to išče taljonske komorce! Ki vrog našima fali! Več ak me nešterni smrod mora pikati nej bor bo hrvaški komorec a ne neki špageter.
– joooj japica (poveda srčeko), em so vam to ne komarice. One pikajo, se razme. Kak i se ženske.. (fčuhnol je čim sam ga pogledala). No, to so vam dopeljali nevoroše. Znjih itak nikaj na. Kak bi po štacunjski rekli, dečki pokajo čorke pak gospođe komarice najo mele male komorčeke. Ste razmeli?
– o kristoša im vidim! Sam jo lepo rekel. Te taljoni so nit za rata ne valjali. To je ne znalo niti puško vrokaj meti a kampak streljati. Viš, viš! Čorke pokajo ha? De so oni donas očem reči dome!
– joj dej nej! (Oglosila se mojčika) I ti si svojo “puško” zdovnja hitil vo kuruzo i niti čorke več ne streljaš. Isti si komorec. Sam zvrndaš a nikaj z toga.
Japica je vudril z botom po podu, mohnol gemišta i dišel se dalje svadit z televizorom.
Onda smo si prasnoli vo smeh.
– čujem vas, čujem! Vragovlje jano. Jo kaj več nebrem! Bom jo njoj pokozal. Sam išče neznam da. Ali janpot bom. Mortik.
Išče i ve gomba kaj taljonski komorec.
Suzana Martinuš
*********************************INTERMEZZO**********************************
