Neprijatelj na vidiku
Več tri dni japica čusi vuni na stolčeku i z dalekozorom ljuče v zrok.
Srčeko je več ne mel mira i pita on njega
– japica, ke vero ljučete vo nebo ?
– je, sinek (pove japica), tje jan vučeni čovek povedal da nas tam odzgor prošijo kaj komorce zoti avijoni, kakti nekše bele crte stovljajo po nebi i ve ti jo nemam mira pak to moram z prve roke videti!
– i jeste kaj spametnoga vidli?
– no, tje tu se črno na belo. Sam jo se zapišuval kaj nej bilo da stori laže !
Pogleč! Na primer, prekfčera ti ovak piše
– prvi den osmotranja neprijateljof, den je vedri, išče ne vidim avijone. Ona moja (mojčika) me tri pot z prališčem po hrganji vdropila i rekla kaj so eroploni ne na terasi od sosede štera se sonča z golima ceckima neg malo bolje v zroko. I išče je rekla ak nam prestal ljukati da me bo z ponjgvom žvajznola kaj vroga. Tak da se akcija osmotranja prekida zbog viših razloga.
– den drugi ! Mojča je dišla k meši tak ve nesmetano morem pratiti zračne neprijatelje.
Denes je oblačno, pak ne vidim niti janoga avijona a niti sosedo. Potlji dve vure akcija se obostovlja jer tre iti k obedo a sosede itak denes zgledi nabo.
– tretji den! (To tje denes) Sonce je presvetilo, soseda se sonča.
Pred pol vure je bil zračni napad ! Posral me golob. Nikaj od crti po nebo.
Išče bom malo pratil sitoacijo.
P.s.
Srčeko je dovlekel ribičkoga stolca, zel dečeco dalekozora i ve bedvo pratijo neprijatelje.
P.s. još jenpot
Mojčika je došla od meše pak mje pokozala odkod (z štere terase) dohoja neprijatelj. Idem po ponjgvo. Boš ti ve videl se svetske avijone !!
*********************************INTERMEZZO**********************************